Odprtje: petek, 21. junij, ob 20.00
Nika Autor, Jaka Babnik, Nataša Berk, Viktor Bernik, Maxime Berthou & Mark Požlep, Martin Bricelj, Jasmina Cibic, Ana Čavić, Lana Čmajčanin, Aleksandra Domanović, Miha Erjavec, Vadim Fishkin, Jošt Franko, Tomaž Furlan, Ištvan Išt Huzjan, Sanela Jahić, Staš Kleindienst, Andrea Knezović, Polonca Lovšin, Danilo Milovanović, The Nonument Group, Gala Alica, Marjetica Potrč, Tobias Putrih, Tjaša Rener, Peter Rauch, Maruša Sagadin, Duba Sambolec, Luka Savić, Maja Smrekar, Robertina Šebjanič, Andrej Škufca, Igor Štromajer, Apolonija Šušteršič, Ulay, Tao G. Vrhovec Sambolec, Matej Andraž Vogrinčič, Nana Wolke, Neja Zorzut
Kustos: Tevž Logar
Partnerske institucije: Obalne galerije Piran, Galerija sodobnih umetnosti Celje, Galerija Božidar Jakac - Muzej moderne in sodobne umetnosti, Koroška galerija likovnih umetnosti, Umetnostna galerija Maribor, Muzej savremene umetnosti Beograd, Muzej suvremene umjetnosti Zagreb, Muzej moderne i suvremene umjetnosti Rijeka
Kljub temu, da je Moderna galerija Trienale sodobne slovenske umetnosti U3 ustanovila z namenom, da vsaka tri leta omogoči pogled na izbrane umetniške prakse skozi subjektivni pogled izbranega kustosa, je U3 preko preteklih edicij nakazal, da mora postati tudi aktivni prostor, ki mora nujno odpirati tudi aktualna vprašanja sistema sodobne umetnosti, najsi gre za umetniško produkcijo, teorijo, umetnostno kritiko in refleksijo, izobraževanje, trg, distribucijo umetniških del ali komunikacijo s strokovno in občo publiko. Projekt Proti toku časa združuje subjektivni pogled kustosa Tevža Logarja z analitičnim pristopom k vprašanjem sistema sodobne umetnosti, in to ponuja priložnost za celovitejši pogled na slovenski umetnostni prostor. Namesto da bi se razstavni projekt osredotočal izključno na prezentacijo umetniških praks, ki neposredno komunicirajo z aktualnimi temami sodobne umetnosti, se osredotoča tudi na razpoznavanje nevralgičnih točk v slovenskem umetnostnem prostoru.
Razstava predstavlja umetniška dela, ki so nastala v zadnjih petih letih ter vzpostavljajo relacijo do slovenskega umetnostnega prostora, hkrati pa je tudi neposreden odsev današnjega časa, ki pa ne sme biti razumljen kot linearna struktura, ampak kot kompleksna ciklična entiteta. Pri tem se navezuje na številne zgodbe Jorgeja Luisa Borgesa, v katerih je čas pogosto prikazan kot nelinearen, cikličen ali spremenljiv, kar izpodbija običajne predstave o preteklosti, sedanjosti in prihodnosti. Borgesov nenehni boj oziroma prizadevanje, da bi dosegel spravo med zavračanjem časa in priznavanjem njegove resničnosti, je tudi polje, ki ga odpira pričujoča razstava, ki poskuša čas definirati preko aktualnih tem današnjega vsakdana, kot so biopolitka, okolje, migracije, tehnologija, spomin, nasilje, njihova medsebojna razmerja in ne nazadnje posredovanje posameznice ali posameznika, ki lahko skupaj z drugimi podobno mislečimi posamezniki v intenzivni družbeni izmenjavi neposredno preizprašuje uveljavljene mehanizme vladajočih paradigem.
Proti toku časa gledalca zaplete v koreografijo večplastnih pomenov različnih umetniških artefaktov, gest in razmislekov, ki so jih družbeni mehanizmi označili za tiste, ki nosijo možnost, da v gledalcu sprožijo doživetje. In prav zaradi tega, ker so naša doživetja pogosto »pogojena« z vnaprej določenimi idejnimi, osebnimi, ekonomskimi, političnimi, estetskimi ali kulturnimi parametri, se postavitev razstave z vključitvijo različnih generacij umetnic in umetnikov ter različnih izraznih medijev in neorganiziranjem le-teh v strogo definirane tematske sklope želi vsaj za trenutek upreti in ustvariti možnosti za posameznikovo plodno neskladje v procesu kritičnega opazovanja.
Komplement kritičnemu opazovanju je prepoznavanje strukturnih elementov razstavnega projekta, njegovih konceptualnih premislekov in strategij. Ta pristop nas spodbuja k razmisleku o tem, kako razstava konstruira pomen, kako uporablja prostor, kako se povezuje z drugimi dogodki in institucijami ter kako vpliva na javno percepcijo in razumevanje sodobne umetnosti. V kontekstu razstave Proti toku časa je ta strukturni segment nekaj, kar je očem gledalca na prvi pogled povsem skrito nekje v »zaodrju« projekta, a je kljub temu prepoznavno v naslednjih elementih: v ustanovljenem mednarodnem odboru trienala, vzpostavitvi mreže nacionalnih in regionalnih partnerskih organizacij, izdelavi spletnih portfoliev sodelujočih umetnic in umetnikov in obiskih gostujočih ustanov iz mednarodnega prostora.
Pričujoča razstava ne želi biti tujek v tridesetletnem narativu trienala, ampak relevanten in aktualen preplet vprašanj, ki se zrcalijo v napetih in dinamičnih odnosih med sliko, risbo, objektom, zvokom, performansom, skupnostnim projektom, gibljivo sliko, intervencijami v javnem prostoru in gledalcem. Podobno kot mnoge Borgesove zgodbe tudi razstava poskuša ustvariti pripovedno strukturo, ki odpira več poti skozi čas in različne možnosti izidov. Zamisel o več časovnih poteh, ki se prepletajo in vodijo do različnih izidov, odraža kompleksnost človeške izkušnje časa. Gre za spodbudo k razmisleku o ideji, da naša dejanja vplivajo na razvejanost časovnega poteka in medsebojno povezanost med preteklostjo, sedanjostjo in prihodnostjo. Hkrati pa nas opominja, da je čas kompleksen in da se njegove poti lahko prepletajo na nepredvidljive načine. Borgesova zapletena razmišljanja o tem, da gremo »proti toku časa«, nas vabijo k raziskovanju njegovih skrivnosti in zapletenosti ter nas spodbujajo k refleksiji o naravi človeškega bivanja.
Tevž Logar (1979) dela kot neodvisni kustos, urednik in pisec. Bil je kustos ali sokustos številnih samostojnih in skupinskih razstav, med katerimi so Lost in the Moment That Follows, The Ovidiu Șandor Collection (2023); Larisa Sitar: Robust Boast (2022); Ko ste v dvomu, pojdite v muzej (2021); 54. zagrebški salon – Brez anestezije (2019); Borderline Relation (2018); Ulay: Jaz drugi (2017), Vadim Fiškin: Lovilci luči (2016); Ulay: Irritation (2015); Crossings (2014); Jasmina Cibic: Za naše gospodarstvo in kulturo, slovenski paviljon na 55. beneškem bienalu (2013); Bas Jan Ader (2012); Tanja Ostojić: Telo, politika, agens … (2012); Accretions II (2011). Sodeloval je z ustanovami, galerijami, zbirkami in založniki, kot so Muzej moderne in sodobne umetnosti, Lodž; Fondazione Sandretto Re Rebaudengo, Torino; Kunsthalle Praha, Praga; TBA21, Dunaj; Zbirka Ovidiu Șandor, Temišvar; Dražbena hiša Ans Azura, Bukarešta; Kunsthalle, Bratislava; Grafični bienale, Ljubljana; Muzej moderne in sodobne umetnosti, Reka; Ludwig Museum, Budimpešta; James Gallery, New York; VOX, Montreal; Cooper Gallery, Dundee; American University Beirut; CAC Ženeva; Kontakt Collection, Dunaj; Narodna galerija Kosova; Galerija Gregor Podnar; Suprainfinit, Bukarešta; Mousse Publishing, Milano; Routledge, New York; Artforum, New York. Na 58. beneškem bienalu leta 2019 je sodeloval kot kustos svetovalec s paviljonom Republike Severna Makedonija in kot pisec s paviljonom Republike Kosovo. Leta 2018 je uredil monografijo o delu hrvaškega konceptualnega umetnika Gorana Trbuljaka. Med letoma 2009 in 2014 je delal kot umetniški vodja Galerije Škuc v Ljubljani in predaval zgodovino umetnosti 20. stoletja na Akademiji za vizualne umetnosti (AVA) v Ljubljani. Napisal je scenarij za celovečerni dokumentarni film Projekt rak: Ulayjev dnevnik od novembra do novembra (2013) in bil soustanovitelj Fundacije Ulay (2014) v Amsterdamu, pri kateri je zdaj član svetovalnega odbora. Leta 2014 je bil nominiran za nagrado Gerrit Lansing Independent Vision Award (Independent Curators International) v New Yorku. Živi na Reki na Hrvaškem.
Podpora:
